Dnevnik pevca starešine

Sreda 8. 4. 2015, 1. dan

Ura gre že proti deveti, ko me pokliče Marja, da prihaja avtobus in da se lahko odpravimo proti Ravbarkomandi. Minka naloži v avto najprej mene in Matevža, potem poberemo še Marjo. Nekaj čez devet smo na Ravbarkomandi. Avtobus tudi kmalu pride. Poslovim se od Minke, potresem Matevža in grem na avtobus. Pričaka me blažen smehljaj ženskega dela zbora, ki je gledal moje slovo od družinice. Usedem se spredaj, kar mi čisto ustreza, imam namreč rad čim boljši pregled nad pokrajino. V Vipavi poberemo še Natalijo, ki ima za vse pripravljene hostesne usluge – čaj ali kavico. Vožnja proti Milanu mineva v opazovanju pokrajine, spomini na včerajšnjega Mahlerja ... V Milano prispemo popoldne okoli treh. Namestimo se v hostlu, ki je videti kot hiša brez oken in vrat. Živčen sem, ker me boli levi palec. Včeraj mi je začel zatekati in me zelo ovira pri hoji. Čudimo se nad zanikrnostjo postelj in dvomljivo varnostjo, ko izvemo, da so nam vlomili na avtobus. K sreči niso odnesli ničesar. Mogoče so pa imeli samo kak izpit ali kolokvij in jim je zadostovalo, da samo pokažejo svoje spretnosti. V sosednji sobi se Gregu polomi postelja, odloči se, da bo spal na tleh. Tudi jaz ležem v posteljo in (še dobro), poči mi samo ena letvica. Vsekakor bolje letvica kot film. Počitka je prehitro konec in že se peljemo proti Gorli Minore. Ne bi me čudilo, če bi se kraj včasih imenoval Corleone. Odložimo stvari v Collegio rotondi in se odpravimo iskat kak prostor, kjer bi dobili kaj za jest. Palec me zelo boli, lačen sem, vroče je. Najdem neko kavarno, kjer pojem sendvič, si malo spočijem. Sledijo vaje in koncert. V vseh letih mi je bilo huje mogoče samo še pred petimi leti v Vancouvru prvi dan, ko smo peli ob štirih zjutraj po bioritmu. Palec na levi nogi se mi je tako razbolel, da ne morem zdržati. Preoblečemo se za koncert. V obleki odkrijem podtaknjeno darilo od Minke, Matevžev kozarček. Še dobro, da me nihče ne vidi, ko odvezujem dudo izpod kravate. Koncert je živa muka. Bolečine v palcu so dosegle svoj višek, koncerta pa kar ni in ni konec. Pri zadnjih pesmih se mi že vrti pred očmi, postaja mi slabo. Vendar nekako zdržim do konca, čeprav dodatek pojem s stisnjenimi zobmi. Po koncertu nas domov odpelje italijanski avtobus s šoferjem, katerega vera je velika. Z dvema mobiteloma v rokah je komaj kdaj prijel za volan, kaj šele, da bi gledal na cesto. V hostlu si želim samo še leči in spati, kar se zgodi še kar hitro.

 

Foto: Andrej Zadravec; Gorla Minore

 

 

Četrtek 9. 4. 2015, 2. dan

Zbudim se spočit. Nobenega otroškega joka ni bilo ponoči. Že pozabljen luksuz prespane noči brez vmesnih zbujanj. Palec je malo boljši, do stranišča pridem še kar normalno. Po zajtrku se odpeljemo naprej proti Švici. Pokrajina postaja vedno bolj gričevnata, pred nami se vedno bolj jasno zarisuje stena gorá proti katerim drvimo. Kar naenkrat se znajdemo v dolini Aoste. Lepa je. Iz leve strani slap, temen kamen, gradovi na skalah in seveda mogočni hribi nekje nepredstavljivo visoko nad nami. Zdaj razumem svojega sina, ko z odprtimi usti (in poslinjeno obleko) opazuje vse stvari okoli sebe. Zdaj sem jaz na istem. Vrtim se na stolu, obračam glavo na vse mogoče in nemogoče načine, da bi le videl čim več. Da bi se mi kaka stvar res vtisnila v spomin. Pred mejo imamo še kratek postanek in čaka nas samo še vzpon do predora pod St. Gotthardom. Damijan nam razlaga vpliv glasbe na erozijo. Veter, ki žvižga po dolini namreč lahko sproži plaz, zato je treba biti previden in predvsem ne preveč glasen, ko smučaš. Miha nam razlaga geološko zgradbo pokrajine po kateri se vozimo. Tako smo hitro na drugi strani predora, kjer ... To je res lepo. L E P O ! ! ! Sredi zasneženih gora, na pol zaledenelo zajezitveno jezero, prelomljeni skladi ledu, ledene sveče ob cesti in gore, gore, gore ... Zdaj sem pa res prilepljen na šipo in samo strmim. Ko se spuščamo v dolino, sneg izgine, še vedno pa ostane nepopisen pogled na velike gore okoli nas in občutek, da cesta ne pelje nikamor naprej, da se bomo zaleteli v pobočje pred nami. Slap pada preko ceste. Na levi strani ogromen kip čebele. Še malo in že smo v  dolini Rone. In pripeljemo se do jezera. Modra voda, zasneženi hribi, zelena pobočja ob jezeru. Kot v sanjah. Pripeljemo se v Vevey, kjer se namestimo v hostlu, ki je nasproti dvorane, kjer je otvoritveni koncert in obvezni del programa. V prostem času grem nekaj pojest. Natakarice sicer ne razumem nič, ker ne znam francosko. Naročim nekaj, kar si tolmačim kot pašto z mesno omako. Cena je 21 frankov. In potem dobim... majhno skledo solate. Mislim, da se mi bo utrgalo. Za dve peresi solate bom plačal 21...  Poparjen pojem solato in še malo obsedim. Čez nekaj časa prinesejo še pašto, ki je je kar normalna porcija, tako da si oddahnem. Na vajo se vrnem ravno prav. Preden smo se razkropili vsak po svoje smo namreč nesli stvari v recepcijo in prižgali televizijo. Tam je bila slučajno na sporedu Mahlerjeva druga simfonija. Tako si še vsi ogledamo zborovski part, obujamo spomine na dva dni nazaj in se utapljamo v čustvih. Potem imamo vaje, še nekaj časa za počitek in zvečer nastop na otvoritvenem koncertu. Pred koncertom se javim zborovskim zdravnikom, ki mi pregledajo palec in sklenejo, da bomo pač počakali. Če je danes bolje, bom pa mogoče vsaj jutri ali čez dva dni dobil vročino, kar bi bilo idealno, ker to se da pozdravit. Ob opazovanju sončnega zahoda nad jezerom se odpravimo na oder. Napovedovalec kar na odru je sendvič, kar me osupne. Odpojemo nekaj ljudskih pesmi in se gremo preobleč kar v svoje sobe v hostel. Še večer ob pogledu na jezero, gore. Po krajšem sprehodu ob obali, grem spat.

 Foto: Matija Jager; Vevey

 

 

 

 

Petek 10. 4. 2015, 3. dan

Zbudim se naspan, poln pričakovanj. Palec je skoraj dober. Pozajtrkujemo in gremo v neko šolo v biološko učilnico, kjer imamo prostor za vaje. Z Lukom si ogledujeva knjigo o ptičih. Mene seveda zanimajo predvsem vrste rac. Vaje se začnejo nepozabno. Marko Starbek razlaga svojo današnjo nočno moro. Peli smo prosti program, Libera me. Pri prvem vstopu smo basi falili in smo peli neko drugo pesem. Damijan je seveda odmahnil in nam zašepetal »Raindrops.« Tudi ta pesem nam ni ravno šla, zato je vstal eden od članov komisije, poslal Damijana z odra in nam začel dirigirati. Okrcal je tudi Luka, da naj bolj odpira usta. Ker nam ni in ni šlo smo poskusili še s Svetonočnimi mislimi... Na koncu smo dobili od žirantke 0,1 točke za Libera me in Roman Globokar je najbolj ploskal z dvignjenimi rokami.
Sanje, ki se prav lahko uresničijo... Vadimo obvezni program, izdelujemo podrobnosti in kar štejem Damijanu v velik plus – stokrat prepojemo et ne nos inducas pri Miškinisovem Pater noster. Potem imamo prosti čas, grem pojest kosilo. Nekaj po enih smo pripravljeni na nastop. Še italijanski »jagri« in že smo na vrsti mi. Malo se sproščamo na prijetnem soncu pred hostlom. Mimo pride rekreativec v kratkih hlačah in se začne raztegovati ob steni, ki je blizu ženskemu delu zbora. Morda je zunanji član žirije in ima nalogo zmesti nastopajoče. Še očenaš pred odhodom na oder in že smo v dvorani. Všeč so mi ta predtekmovalna občutja. Napetost in relaksacija je popolna koncentracija. Conversion of Saul nam lepo uspeva, nakar se jaz po ponavljanju spomnim Starbekovih sanj. In vidim Romana v dvorani, kako najbolj ploska... Ne morem več, moram nehati peti za sekundo ali dve, saj me zagrabi naval smeha. Ecco mormorar l'onde uspe lepo, prav tako Den er hat seine Engeln. Pri Pater noster se obrestuje stokratna ponovitev et ne nos inducas. Pomaga tudi glavni ton skladbe, ki nam ga je Damijan vbijal v glavo cele vaje. To so tiste podrobnosti, ki prevagajo. Po koncertu se hitro preoblečem in grem na izliv Vevejščice v Ženevsko jezero. Tam več kot uro strmim v sanjsko pokrajino okoli jezera, opazujem race, ki se vozijo po toku navzdol – preprosto uživam. Tukaj sem na turneji z zborom, ki je verjetno moja poslednja. Odločil sem se namreč, da bom nehal peti v Megaronu. Hvaležen sem za teh 11 sezon, ki sem jih preživel v tem zboru. Od začetnega zagona do nekajletne stagnacije, od zmage v Mariboru do solz razočaranja, ko smo nekaj let peli enak program in se ni dogajalo nič... Hvaležen sem za danes, da sem lahko tukaj, da smem zaključiti svojo megaronsko kariero v velikem slogu. Gledam modrikasto vodo jezera in uživam. Potem se odpravim še na drugo stran in zagledam napis v francoščini, nemščini, angleščini, retoromanščini in hrvaščini. Napis v hrvaščini se glasi: zbog bezbednosti kupanje strogo zabranjeno u ovom mjestu. Retoromanski ustreznik je: Por razones de seguridad bańarse en este sito esta estrictamente prohibido. Vesel se odpravim na drugo stran mesta, kjer na zidu ob gradiču, v katerem je urejen muzej iger, sedita Luka in Mirjam. Vesel jima razodenem napis v retoromanščini. Luka me zabije: »Pa saj to je v španščini«. Divje prečrtam napis in imam občutek, da se bom začel jokati, kot moj pol leta star sin.  Pa zakaj sem šel prepisat tisti bedni napis?! Pa še zdelo se mi je imenitno, da je res tako kot bi bilo špansko, samo malo drugače... No ja, errare humanum est. Grem do svetilnika na rtu, se še tam malo ustavim in grem čez mesto nazaj. Pred hostlom grem še malo na obalo pojest pecivo, ki sem si ga kupil za večerjo. Vrabci so tako udomačeni, da mi eden celo je z roke. Grem v hostel, kjer imamo vajo. Jaz sem specialist za quando caeli movendi sunt et terra, Natalija pa za ira. Kaj morem, ko se pa tako vživim v brezupno tragiko. V Libera me namreč podoživljam vsa svoja razočaranja in stranpoti. Prav pri quando caeli movendi sunt et terra pa me preblisne spomin na prihod na letališče v Torontu pred dvema letoma, ko sem ugotovil, da mi mobitel ne lovi omrežja... Po vajah gremo še ročni nogomet. V ekipi sva z Andrejem. Kar dobro nama uspeva, bolje rečeno, predvsem njemu, jaz pa samo vsake toliko dodam kako uspešno potezo. Spat grem izpolnjen in poln pričakovanj naslednjega dne.

 Foto: Mirjam Šolar; Vevey

 

 

Sobota 11. 4. 2015, 4. dan

Po zajtrku imamo vaje kar v recepciji. Zvadimo še zadnje podrobnosti in imamo prosti čas. Jaz grem na kosilo in v bližnjo knjigarno, kjer skušam najti kak atlas Švice ali pa kak retoromanski slovar, samo nimam sreče. Potem se odpravimo z javnim prevozom v Montreux. Tam sledi nastanitev v tesni garderobi in priprava na koncert. Še zadnji tekmovalni dan. Še zadnji napotki, očenaš pred nastopom in gremo na oder. Damijan me lopne po rami in že stojim na odru. Srečen sem, vznešen, kot bi lebdel meter nad tlemi. Vidim žirijo. Začnemo s Schnittkejevim Otče naš. Popolna umirjenost, koncentracija, dihanje ni problem. Ko odpojemo Fred Šved dvigne palec. Libera me. Položim vanjo vse svoje srce. Odpojemo. Stric iz žirije dvigne note in jih kaže sosednjemu stricu žirantu. Tukaj se nekaj dogaja. Luba vigred samo še zaključi prelivanje barv in zvokov. Gremo z odra. Srečen sem. Za odrom prihiti do Damijana stric žirant, mu čestita in vpraša, če je Libera me danes izvedena prvič. Vzamemo še vsak svoj sendvič in se vsi srečni pomenkujemo. Vesel sem. Moje poslednje tekmovanje z Megaronom je zaključeno. Grem se preobleč in sedet na najbližjo klopco ob jezeru. Pridružita se mi še Matej in Luka. Skupaj preživimo prijeten prosti čas. Zvečer se še zadnjič napravimo v zborovske uniforme in gremo na podelitev. Točnost in organizacija očitno nista čednosti švicarskega kantona Vaud, pa vendar nam je všeč. Skušamo snemalcu zapeti auferstehen, pa nas, ne vem zakaj, ignorira. Dobimo drugo nagrado med mešanimi zbori ter posebno nagrado za noviteto. Veseli smo. Potem nas pokličejo za oder, kjer nam Damijan predlaga, da bi peli Sonce že zahaja. Večina zbora se mu upre in tako še enkrat zapojemo Libera me. Še pred odhodom na oder nas predsednik Marko okrega. Strinjam se z njim, da je dirigent odgovoren za izbiro pesmi in da se ne moreš z njim pred nastopom prerekati, kaj boš pel. Po pričakovanjih veliko nagrado osvoji madžarski otroški zbor. Potem sledijo še neke skupne pesmi, za katere sploh ni vedel nihče, razen očitno Madžarov, ki so kar vse znali. Potem se gremo preobleč, še malo skočimo na požrtijo in se odpravimo v hostel, kjer je sprejem novih pevcev. Okoli druge ure zjutraj se izmuznem in grem spat.

 Foto: Mirjam Šolar; Vevey

 

Nedelja 12. 4. 2015, 5. dan

Po zajtrku se takoj odpravimo na avtobus. Peljemo se še na ogled gradu Chillon. Po Damijanovih navodilih si ga čim hitreje ogledamo. Meni so seveda spet najbolj všeč race ob njem, grad je namreč na jezeru, in razgled s stolpa. Sledi vožnja domov. Nasvidenje Švica, ko bom našparal nekaj denarja, se vrnem. Okoli sedmih smo v Sloveniji. Poslušam še zaključne besede predsednika in se na počivališču Šempas poslovim od zbora. Damijan me pozdravi, jaz se zahvalim njemu in grem dol. Čez nekaj minut že pride Minka z Matevžem in življenje se začne odvijati naprej. Ostaja pa neizmerna hvaležnost v srcu za Starbekove sanje, sanjsko pokrajino in quando caeli movendi sunt (Sund?)...

Metod Čepar = Kiki

 Foto: Matija Jager; Chillon