Amerika 2013 / Dnevnik

Metod Čepar alias Kiki

 

Četrtek, 26. 9. 2013

Ljubljana, Benetke, Toronto

Zjutraj malo pred osmo Marjo in mene poberejo na Ravbarkomandi. Ob umirjenem vzdušju premagovanja jutranje zaspanosti se odpravimo Benetkam naproti. Vsak pridno uničuje svoje zaloge hrane in pijače, saj ne smemo na letalo odnesti ničesar. Na tej turneji sem najstarejši in edini poročeni pevec.

V Benetkah nam čakanje na letalo mineva v igranju taroka, dremanju, ogledovanju trgovin. Letimo z Air Canada rouge. Sedež imam nekje na sredini, kar mi ni ravno všeč. Raje bi bil ob oknu in med potjo opazoval oblake. Vzletimo okoli enih in zapustimo Evropo za dvanajst dni. Na letalu malo dremam, skušam poškiliti skozi okno. Ob pristanku je lepo videti Ontarijsko jezero, veliko je kot morje. Občudujem to čudo narave, ki sem ga do sedaj videval samo na zemljevidu. Pristanemo v lepo sončno toplo popoldne. Ob prihodu na letališče z Evo ugotoviva, da samo nama ne lovi omrežja. Ne bom se mogel javljati domov, pa tako si želim sporočiti ženi, da sem cel, da lahko v miru zaspi ... Gre mi na jok ... vprašam Petro, če posodi telefon za en SMS. Ustreže mi in zelo mi odleže, ko lahko domov sporočim, da sem cel.

Potem gremo na avtobus in do slovenske cerkve. Največja znamenitost po poti so Kanadčani, ki jih imamo čast opazovati v naravnem okolju. Razdelijo nas po družinah. Z Lukom Krsnikom sva razporejena k Francki in Francu Nagode. On je prva generacija priseljencev, ona pa druga, imata pa prednike oba iz okolice Rovt oz. Logatca. Po prijetnem spoznavnem klepetu se odpraviva spat.

 

Petek, 27. 9. 2013

Toronto

Ob pol osmih se zbudiva, pozajtrkujeva in se pridruživa ostalim pred mestno hišo. Kar dobro sem spal, okoli štirih zjutraj malo krize, potem sem pa dejansko zaspal nazaj. Toronto je veliko več kot dvoinpolmilijonsko mesto. Nebotičniki so zgrajeni v takem slogu, da so dejansko videti lepi. V mestni hiši nas vodi nek Slovenec, ki je tam svétnik, oziroma kot je sam rekel: svetník. Potem gremo sami malo po mestu. Grem na CN Tower, kjer se brez strahu podam po steklenih tleh, kar vzbudi občudovanje v očeh nekaterih, ki si tja ne upajo stopiti. Jest grem skupaj z Damijanom* v belgijsko restavracijo, kjer zbrani druščini razloži, kako je zbiral zasedbo za turnejo sem pred 11 leti in kako je nastal Megaron.

Popoldne imamo prvo vajo. Glede na to, da smo vsi še dokaj utrujeni od poti, nam gre kar dobro. Tudi koncert niti približno ni tako katastrofalen kot prvi koncert v Vancouvru pred 3 leti**. Tam sem mislil, da bom umrl, tukaj pa smo kar korektno odpeli. Ni bilo velikih presežkov, smo pa lahko celo deloma muzicirali in je izpadlo lepo. Nekaj k temu pripomore tudi to, da je cerkev pretežno polna.

Po koncertu gremo k družinam. Zvečer se najavi Milan z Janom in Juretom, da bodo prišli k nam igrat harmoniko in peti narodno zabavne viže. V bloku ne morejo zganjati hrupa po deseti zvečer, naši so pa v hiši. Hujše nočne more si ne morem predstavljati. V Kanadi sem, brez žene, drugi dan, ko bi tako krvavo potreboval spanec, pa ga ne bo. Spanca namreč. Skušam si dopovedati, da tukajšnjim Slovencem veliko pomeni, da se lahko poveselijo ob slovenski pesmi, da dobijo obisk iz Slovenije, da okusijo košček domovine svojih prednikov. Na veselici v dnevni sobi zdržim do enajstih, potem grem »spat«. Nekaj čez eno zjutraj se pod mano zaključi rajanje in po tem res lahko zaspim.

*Damiján Móčnik (1967), dirigent

**na potovanju KZ Megaron v Kanado in na tekmovanje Kathaumixw v Powell River leta 2010

 

Sobota, 28. 9. 2013

Toronto

Malo pred deseto vstaneva, kar spočita. Danes imamo prosto po družinah do treh. Gremo na obalo jezera, čudovito je, veliko, ima valove kot na morju. Tudi ene velike race so ob obali, ki jim rečejo kanadska gos in se oglašajo kot sirena. Po obilnem kosilu se odpravimo do anglikanske cerkve, kjer bo zvečer koncert še skupaj z njihovim zborom.

Vzdušje je še lepše kot včeraj. Najprej poslušamo njihov nastop, potem zapojemo skupaj Bogorodice djevo in Tisoč let je že minilo. Njihova izgovarjava slovenščine je presenetljivo dobra. Potem pojemo mi. Prvič na oder postavimo tudi Veni Creator Spiritus v Damijanovi priredbi. Pesem, ki je večini dokaj dolgočasna, meni pa je ena najlepših in sem neizmerno hvaležen, da jo imamo na repertoarju. Odlična akustika, prelivanje glasov in stoječe ovacije po koncu. Poseben humoristični vložek pripravi Starbek, ki se suvereno postavi pred občinstvo in začne z zahvalo gostiteljem - v slovenščini. Seveda potem vse prevedemo še v angleščino, kar izpade zelo simpatično. Med poslušalci je tudi navijačica; ženska okoli sedemdesetih let, ki po vsaki pesmi navdušeno ploska z dvignjenimi rokami. Z nami je seveda tudi Martina Batič, ki nam, tako kot včeraj, oddirigira nekaj pesmi. Za Veni Creator dirigirata celo oba. Zanimivo se je prepustiti še kaki drugi roki.

Spat gremo tokrat ob bolj sprejemljivi uri.

 

Nedelja, 29. 9. 2013

Toronto, Niagara-on-the-Lake, Niagara Falls

Zjutraj pojemo najprej pri slovenski maši, kjer mašuje Peter Štumpf, škof za Slovence po svetu. Mašo kar močno doživim. Potem se poslovimo od svojih družin in tečemo nazaj na kor, kjer pojemo še pri angleški maši, ki jo daruje Martinin stric Tine Batič. Po maši imamo v dvorani kosilo.

Potem gremo na avtobus (ne, ni Ruditours, ampak Precious Cargo) in se odpeljemo proti Niagari. Šoferka je črnka, spominja me na tisto iz filma Nune pojejo. Res je posrečena, med vožnjo nas ves čas zabava s svojimi domislicami. Med potjo se ustavimo pred dvižnim mostom čez zapornice in opazujemo, kako se po prekopu pelje ladja. Med Velikimi jezeri je sistem zapornic, kjer vodo prečrpavajo in tako lahko ladjo dvignejo ali spustijo.

Pridemo v Niagara-on-the-Lake, kjer imamo koncert v anglikanski cerkvi. Koncert je zelo uspešen, čeprav mi je med njim slabo in ne vem, če bom zdržal ali bi šel raje v zakristijo na svež zrak. Prodaja zgoščenk cveti, pride nas poslušat tudi Milan iz Toronta. Odpeljemo se proti Niagara Falls. Med potjo šoferka ustavi v vinoteki, kjer prodajajo vino iz ledene trgatve. Zapojemo Raindrops* in že imamo pokušino zastonj. Na avtobusu nam potem še Damijan pove zgodbo o lososu in omaki in že smo pri motelu. Tam se razporedimo po sobah, gremo na sprehod po kičastih mestnih ulicah, ogledamo si slapove ponoči in gremo spat.

*Raindrops Keep Fallin' on My Head, Bacharach/David, prir. Anna Cederberg – Orreteg; ameriška popevka

 

Ponedeljek, 30. 9. 2013

Niagara Falls, Cleveland

Zjutraj gremo najprej pogledat slapove pri dnevni svetlobi. Potem se odpravimo čez most v ZDA. Prej na avtobusu ponovimo zgodbico: Smo alumni ŠKG in ker smo bili zelo uspešni, so nas Slovenci, ki tudi podpirajo delovanje šole, povabili k sebi v Cleveland ... S seboj imamo tudi nekaj propagandnega materiala, note so pa baje slovenski rokopis (©Damijan). Če ugotovijo, da smo zbor, moramo plačati 80$ po osebi, kar ni tako malo.

Ustavimo avtobus in gremo v čakalnico, od koder hodimo eden po eden, vzamejo nam prstne odtise, slikajo šarenico in vprašajo, če smo prvič v ZDA. Prehod meje torej mine brez problemov. Na drugi strani se najprej prismeje Damijan. S seboj je imel namreč program turneje, na katerem je napisano pod vsakim dnem 'concert' in 'after concert' ... Ta list je prepogibal na harmoniko, dokler ni bilo videti samo še naslova iz Clevelanda, ki ga je povedal cariniku. Za njim se prismeje še Marko, ki je plačal takso »for choi... group«.

Z meje se odpeljemo proti Clevelandu, kjer nas pričaka okusno kosilo v prostoru s pisanimi podobami Slovenije in doprsnim kipom Cankarja s polizanimi lasmi. Sledi vaja v cerkvi, kjer nam Damijan razloži logiko Koroške ljubezni* oz. njenega konca. Fant pravi: »Lubca sem lačen - ampak ne lačen kruha«. Lubca pa reče: »Ja, pa kje je problem, saj je tukaj kruh.« In to je potem večno nerazumevanje med moškim in žensko.

Koncert mine v odličnem vzdušju, tokrat nimamo navijačice, imamo pa Elvisa, moškega iz prve klopi z zalizci, ki ves čas z zanimanjem opazuje žensko polovico zbora. Po koncertu se razdelimo po družinah in se poveselimo na zakuski. Midva z Lukom prideva k teti Elizabeti, prijazni gospe iz Šmarja pri Jelšah, ki je z lastnim trudom vzgojila in izšolala štiri otroke. Ona je prava  maskota tukajšnjih Slovencev, v prostem času igra videoigre in posluša Pink. Po obisku trgovine, kjer si kupimo večerjo in zajtrk, gremo v njeno prijetno hiško, kjer telefoniram svojemu najstarejšemu bratu v Atlanto. Čudovito se je slišati v istem časovnem pasu iz iste države, škoda, da ne more priti na naš koncert v Annapolis. Po bogatem večeru odideva spat vsak v svojo sobo.

*Koroška ljubezen, prir. Damijan Močnik, je venček koroških svatbenih pesmi

 

Torek, 1. 10. 2013

Cleveland in okolica

Danes imamo prost dan. Zvečer nimamo šihta, pardon, koncerta. Zberemo se pred cerkvijo, od koder nas prijazna gospa Silvija vodi po mestu. Z avtobusom se zapeljemo do druge slovenske cerkve, sv. Vida in spotoma nam razloži, da je Cleveland eno najnevarnejših mest, da se črnci neprestano streljajo med sabo. Potem se odpeljemo v Rock and Roll Hall of Fame. Muzej, kjer so razstavljeni predmeti slavnih rock'n'roll zvezd. Ker me ta tematika ne zanima, se hitro izmuznem ven na toplo sonce, kjer pokramljam s Silvijo. Sledi še ogled muzeja umetnosti, ker je ogled brezplačen. Sem pač v družbi Gorenjcev in je treba razmišljati varčno.

Potem gremo obiskat sirarno, ki jo vodijo Amiši, posebna verska ločina, ki živi po svojih pravilih, in je v tem delu ZDA dokaj številčna. Kasneje gremo še na ogled trgovine z njihovimi izdelki ter pogledat naselje, kjer živijo. Po predstavitvi njihovega življenja ugotovim, da sva jaz in moja Minka tudi Amiša: nimava televizije, računalnik doma uporabljava mogoče enkrat na mesec, imava slabo električno napeljavo (če hočeš kuhat kosilo, ne smeš hkrati prati perila), oblačiva se preprosto, ona se ne lišpa, nima nobenega nakita ali drugih dodatkov. Edina razlika je ta, da se jaz brijem, čeprav sem poročen, in da ona ne nosi rute. Popoldne si privoščimo tudi pravo amiško ohcet, solato, krompir s piščancem in sladico. Ob mraku se pripeljemo še na slovensko pristavo, kjer imajo čudovita igrala, ki jih z veseljem preizkusim. Če bi Minka videla, bi bila ponosna name. Zvečer polni vtisov prispemo k svojim družinam.

 

Sreda, 2. 10. 2013

Cleveland, Bethlehem

Zjutraj se odpravimo na dolgo pot v »lepi hlevček Betlehem«. Pokrajina po poti je slikovita, blago hribovje, jesenske barve, temen granit. Po poti nam prijazna šoferka zapoje Old McDonald Had a Farm v svoji priredbi. Popoldne prispemo v »Jonston varaš«. Tako se mesto Bethlehem (po naši interpretaciji) imenuje v izseljenski pesmi Vöra bije. Tukaj je bila največja železarna, torej »kot pri nas Jesenice, le da je v Betlehemu več Slovencev« (©Andrej Zadravec).

Med kosilom (»gde se mantra vnogi sinek slovenski«*) se poslovimo od šoferke »Dore« (vzdevek si je pridobila s prvovrstnim oponašanjem ribice s tem imenom iz znamenite risanke), zapojemo ji Raindrops, med katerim zagrabi Damijana in skupaj zaplešeta. Sledi vaja in druženje s študenti tukajšnje univerze.

Pred koncertom se domenimo, da bomo priredili Damijanu presenečenje. Pojemo Pa se sliš, po prvi kitici pride Martina do Damijana, mu seže v roko in ga posadi v prvo klop. Nadaljujemo s Slovenskimi melodijami (»uradno« verzija številka šest). Presenečeni izraz na Damijanovem obzrazu pove vse.

Mene osebno pretrese izseljenska pesem Vöra bije, ki jo pojemo potomcem tistih, ki so jo zložili. Po koncertu sledi ... (pravilno predvidevate; večerja, razdelitev po družinah, večerja pri družinah, veselo druženje pri družinah, mogoče spanec). Tokrat sva pri prijazni Prekmurki, ki ima za razliko od prejšnjih dveh družin računalnik, tako da se končno lahko javim domov.

*iz Vöra bije, za razlago beri naprej

 

Četrtek, 3. 10. 2013

Bethlehem, Salisbury

Zjutraj se odpeljemo proti Salisburyju. Tam nas pričakajo na univerzi in nas odpeljejo na kosilo, all you can eat varianta. Do sit(n)ega se najemo in odidemo na ogled muzeja lesenih rac. Glede na to, da imam zelo rad to vrsto perjadi, sem kar navdušen nad razstavljenimi modeli. Po ogledu muzeja gremo na vaje, po katerih je večerja v imenitni dvorani. Po večerji imamo nekaj časa za počitek, ki ga preživim na klopci pred dvorano, kjer opazujem veverice med podenjem po okoliških drevesih.

Koncert mine v zadovoljivi formi, po njem sledi (»Jonston, Jonston, Jonston«) pogostitev. Sedaj lahko razumemo, zakaj se v izseljenski pesmi Vöra bije »mantra vnogi sinek Slovenski« - ker mora neprestano jesti. Še dobro, da pohane piške res same ne letijo v usta, saj bi bil sicer čisto potolčen in si ne bi upal ven pomoliti niti nosa, da jih ne bi dobil po nosu, s pohano piško namreč.

Tokrat ne spimo pri družinah, ampak v hotelu, kjer imamo zvečer sprejem novih pevcev. Kot starešina sem izbran za predsednika montirane komisije, ki tako ali tako nič ne dela. Nekaj minut po polnoči omagam in grem spat. Vsekakor je gospa, ki ji ne vem imena, zato ji recimo kar Silvija, dobro zorganizirala današnji dan.

 

Petek, 4. 10. 2013

Salisbury, Annapolis

Danes se odpravimo preko številnih mostov v Annapolis, prvo glavno mesto ZDA. V domu za ostarele imamo nastop, ki izpade precej simpatično. Stare mame so čisto navdušene, Miho neka gospa celo treplja po roki.

Sledi ... (pravilno, res sledi kosilo) in odhod v središče Annapolisa, kjer nas gospa v kolonialnih oblačilih popelje na ogled state house, ki jo prekrstimo v steak house in v Naval Academy, kjer uživa predvsem ženski del zbora ob pogledu na baje postavne marince.

Sledi vaja v dvorani, poležavanje na travi, večerja in spoznavanje družin ter zadnji resni koncert. Odpojem z vso energijo, kar jo premorem, saj je jutri na ambasadi ne bom potreboval več. Splača se, stoječe ovacije ne samo za Veni Creator, ampak tudi za Sonce že zahaja. Raindrops za dodatek pa tako ali tako vsi poslušajo stoje. Hvaležen sem. Pri Megaronu pojem 9 let, poznal sem tudi repertoar prve sezone, tako da lahko rečem, da sem od začetka. In zdaj ob desetletnici uživam sadove svojega truda pred polno dvorano neznanih Američanov. Splačalo se je truditi, vztrajati tudi tista leta, ko ni bilo v zboru nobenega napredka. Po koncertu se nam utrga film in pojemo in pojemo in pojemo. Najprej If You're Happy, potem Planinsko, potem se upojemo po Martinino (»Dobro jutro! Kako si!«).

Sledi odhod k družinam, kjer spet jemo, uživamo ob pogledu na vodo pod hišo. Tokrat imam luksuzno postrežbo, svojo sobo s svojo kopalnico.

 

Sobota, 5. 10. 2013

Annapolis, Washington

Po obilnem zajtrku se odpravimo na avtobus in odpeljemo v Washington. Tam vlada obsedeno stanje. Polno je brezdomcev, vsi parki in vladne stavbe zaprti, vse zastraženo, ker niso sprejeli proračuna. So čudni ti Američani. Po ogledu znamenitosti in slikanjem pred Belo hišo gremo na slovensko veleposlaništvo. Tam pustimo prtljago kar na parkirišču in se strpamo v majhno sobico, kjer se bomo preoblekli, zaradi steklenih sten, vsem na očeh.

Sledi mučen nastop pri 32° C (toliko jih je zunaj). Deseta obletnice tamkajšnje ženske zveze in dolgi muč(il)ni govori. Odpojemo nekaj pesmi. Pri zadnji pesmi, Igraj kolce, se mi odvali kamen od srca. Poslednja pesem na tej turneji, konec šihta, kmalu bom lahko spet videl svojo Minko. Sledi pogostitev, posedanje na terasi in okoli sedmih odhod iz veleposlaništva.

Jaz se pridružim Petri in Mateji, skupaj gremo v bližnji park, ki je poln klošarjev in podgan. Tam presedimo naslednjih nekaj ur in opolnoči smo pri veleposlaništvu. Tokrat vseh trideset popolnoma točno, le Damijana ni. Kasneje izvemo, da je že šel na letališče, kar nas malo razjezi, saj bi, če bi to vedeli, šli tudi mi prej tja. Končno se prikaže Nuška, ki nam odklene vrata, da vzamemo prtljago. Potem gremo proti podzemni železnici, ki je zaprta zaradi nesprejetega proračuna. Avtobus nas odpelje na najbližjo postajo, kjer podzemna vozi. Ob nakupu karte ugotovimo, da imamo do poslednjega vlaka samo še nekaj minut. Na srečo ga ujamemo in pridemo na letališče, kjer sledi sprehajanje po dolgih hodnikih do najbližjega tapisona, kjer popadamo na tla in zaspimo. Prijazen glas po zvočniku ob prijetni glasbi vsake petnajst minut naznani lokalni čas. Da je mera polna, je zraven vključena klima, ki nas dodobra ohladi.

Okoli štirih gremo oddat prtljago. Še čez pregled ročne prtljage z obveznim sezuvanjem in slačenjem in že smo na letalu za Toronto. Leta se večina ne bo spomnila, saj spimo kot ubiti.

 

Nedelja, 6. 10. 2013

(Washington), Toronto

Pravzaprav je bil že let v Toronto danes. Se pa dan zares začne šele s prihodom na letališče. Nekaj se jih odloči, da bodo šli v mesto po nakupih. Sam se odločim, da ne grem z njimi, da bom poskusil preživeti dan sam ali pa če se zgodi čudež, da pride naša Francka. Ob vstopu v državo me prijazna uslužbenka izpraša vse mogoče, od tega kako službo imam, kako je strukturirana, do tega kako oz. ali bom sploh šel iz Benetk domov.

Pred vhodom se nenadoma znajdem popolnoma sam. Sam sredi širnega prostora letališke zgradbe. Nikjer nobenega od naših. Gre mi kar malo na jok. Kaj naj počnem cel dan sam po neprespani noči. K sreči zagledam Petro in Matejo, ki pa bosta tudi kmalu odšli k svoji družini. Preden gresta v avto mi Petra da še nekaj piškotov in jabolko. Usedeta se v avto, jaz pa se začenjam odpravljati nazaj v letališko zgradbo. Mateja zakliče za mano, da naj se usedem zraven. Presrečen se odpravim v avto, ki me odpelje v toplo hišo v predmestje Toronta, kjer lahko spodaj na kavču zaspim. Opoldne gremo še k angleški maši, po kateri sledi obilno kosilo in spet krepčilen spanec.

Še popoldanski obisk sorodnikov Mihe Osredkarja, kjer dobim primerek časopisa Slovenian American Times, glasila tukajšnjih Slovencev. Predvsem je privlačen kotiček na predzadnji strani z naslovom: Say it in  Slovenian. Poved: Učiteljica: Otroci, katero povest imate najrajši? Se po slovensko izgovori takole: OOcheetelyeetsah: Awetrohtsee, kahtehroh pawvehst eemateh nayrayshe. Da naredimo kratek test. Kako se napiše poved, ki se po slovensko izgovori takole »Pehtehr: Aweprohsteateh, kneech rahd neh behrehm«? Seveda, to je »Peter: Oprostite, nič rad ne berem«.

Sledi odhod na letališče in vkrcanje na letalo proti Benetkam.

 

Ponedeljek, 7. 10. 2013

Benetke, Ljubljana

Po noči na letalu, ki mine zelo hitro, prispemo v Benetke. Tam se dokaj hitro v deževnem vremenu odpravimo na avtobus in se odpeljemo domov. Odložijo me na Ravbarkomandi, od koder grem domov spat. Hvaležen za preživeto turnejo, za odlične koncerte, za iskrive sopevce.

Naj navedem samo nekaj nepozabnih vicev:

Najprej enega rasističnega: Kako se reče črncu, ki vozi letalo? Pilot.

In še: Med Budinko in budilko sta dve razliki: v črki in budilko lahko izklopiš.

Ali pa svareči vzklik Damijana, ko je šel iskat zamudnike in enega od njih zalotil v kopalnici med umivanjem zob: »Ne boš si zob umival!«

Poln vtisov lahko rečem samo: Hvala.