Kathaumixw 2010 / Dnevnik

Zbudim se nekaj čez šest. Začenja se moj najdaljši dan v življenju in tako težko pričakovana Kanada. Na ŠKG začnemo z mašo, ki jo za nas daruje Roman Globokar, potem gremo še v glasbeno učilnico po manjkajoče note in odidemo na avtobus. 9:30 gremo izpred šole. Münchnu naproti. V avtobusu vlada potovalno razpoloženje, nekje sredi Avstrije me pokliče brat, če imam jutri kaj časa. Čas imam, samo doma me ni. Postanek na črpalki sredi Alp. Metanje frizbija je lahko zelo nevaren šport, predvsem za okoli stoječe avtomobile in gledalce... imam še dva sendviča in vodo. Naš predsednik, Matej,  se izkaže v imitatorskih sposobnostih, v trenutku se prelevi v Ralpha in nam razlaga kako se je kot mlad otrok igral po okoliških tratah, ko tod še ni bilo avtoceste. Seveda ne manjka niti nagradno vprašanje brez nagrade. Veselo razpoloženi prečkamo mejo in že smo v Nemčiji. Še zadnji kilometri... Freising, kraj kjer so našli brižinske spomenike... Letališče. Še nikoli nisem letel čez lužo, zato ne poznam velikih letališč. Do zdaj sem letel samo na maturanca v Tunizijo. Vstopimo v veliko stavbo. 17: 45 smo že čez vse kontrole, oddali smo prtljago, peljali smo se s tekočim trakom in zdaj samo še pijemo – vodo, da ne bo pomote. Nekaj pred sedmo smo že na letalu. Veliko je, devet sedežev v vrsti in jaz sem čisto na sredi med Veroniko in Blažem. Vzletimo. Prvi trenutki minejo v navdušenju in prijaznem kramljanju s sosedoma. Po nekaj urah leta: Sonce je še vedno na istem mestu, ne gane se (ne gane se, srce je kakor kamen).  Kramljanje s sosedoma je vedno bolj mehanično in utrujeno. Ne zdržim več koraka s časom, zaidi zlovešče sonce, zaidi, prosim. Nikoli več si ne bom želel podaljšati dne niti za eno samo sekundo, zaidi sonce zlovešče moreče, zaidi, predam se, ne zdržim... Okrog polnoči po slovenskem času. Letimo čez Grenlandijo. Noro! Vedno jo gledam na Kanada012zemljevidu in zdaj jo vidim v živo. Kako je krasna, kako čudovite zalive ima in kako strme obale... Zraven najbrž v vodi plavajo ledene gore? Noro. Prav zbudilo me je. Kanada. Letimo nad jezeri in polji, še pol poti. Okrog štirih po našem času pristanemo v Calgaryju. Čez kako uro odletimo in ob 6:40 po slovenskem času oz. ob 21:40 po lokalnem času smo na tleh. Pred tem sem videl najlepši sončni zahod v mojem življenju. Pod nami je krvava krogla tonila za obzorje. Hvala sonce, zašlo si. Kako veličastno nas pozdravljaš ljuba Kanada, kako zapeljiva si v večernem mraku ko nate legajo koprenaste meglice in lahen vetrič veje iz Tihega oceana. Na letališču čakamo kako uro, ker je Lovro imel pregled telesnih odprtin. Ni namreč želel povedati, kaj bo počel v Kanadi. Okrog polnoči smo v hostlu. Happy Canada day! Ne vem če bomo kaj spali, po celem mestu same žurke...

Za konec še nekaj citatov, ki so mi obogatili dan: Iskati punco prek Facebooka je isto kot iskati življenjsko družico v slabi svetlobi diskokluba. Še obleko greš na luč pogledat. (Damijan Močnik) In še ena klasična: Anja: »Kjero bomo zapel?« Damijan: »A je kjera odpeta?« Lahko noč moja prva kanadska noč. Ura je pol enih zjutraj, po slovenskem času pa pol desetih zjutraj. Danes je bil najdaljši dan mojega življenja, neponovljivo doživetje. Dočakal sem pa tudi svojo preljubo Kanado.

Ura je pet zjutraj. Škripajoče postelje postajajo vse bolj nadležne, oči nočejo več ostati zaprte. Bolj ko se trudim zaspati bolj sem buden. Seveda. Ura je dve popoldne po mojem bioritmu. Nisem vedel, da je bioritem tako močno zakoreninjen v človeku. Mislil sem si, da bom ponoči pač spal. Pa ni bilo tako. Ob sedmih ne zdržimo več. Oblečem se in grem jest. Moj prvi zajtrk v času poznega kosila oz. že kar zgodnje večerje. Pojem tri toaste in si privoščim zvrhano merico jabolčnega soka. Sledi ogled mesta. Vodička Ursula, rojena Dunajčanka nas popelje po ulicah in skritih kotičkih Vancouvra. Naše oči se vse bolj obračajo za velikanskimi avtomobili, ki smo jih vajeni videti samo v filmih. Neverjetno. Pripeljemo se do parka Capilano, kjer žensko polovico zbora dokončno predrami vodič Oscar. Meni osebno je že bolj všeč avtobus s katerim smo se vozili, če že mora biti moškega spola. Hitro si kupim tri pollitrske plastenke z vodo, kakšno olajšanje. Sicer pa sem imel srečo, ker je Alenka v kovčku pretihotapila nekaj plastenk vode in smo zjutraj z veseljem srknili za korajžo:) Cedre visoke več deset metrov, z deblom, ki ga objamejo štirje ali pa celo šest...  Neverjetno, kako čudovita je narava. Kanada_059Seveda pa ne smemo pozabiti polža. Matevž ga je polizal in... otrpnil mu je jezik. Sprehod po mostičkih med drevesnimi debli je prijeten, prav tako sprehod čez viseči most, ki seveda ni tako grozljiv kot pravijo. Odpeljemo se na Granville Island, kjer pojem svoje prvo kanadsko kosilo. Ocvrte kalamare z ocvrtim krompirjem za 10$. Vsake toliko časa me prešine... v Kanadi sem. Moje hrepenenje je meso postalo:) Občasno že komaj zadržujem solze sreče... nisem verjel, da bom res kdaj dočakal svojo Kanado. In potem peš čez most v hostel, malo počivat in že prvi koncert. V luteranski cerkvi pri Hrvatu Dubravku. Ko vadimo v cerkvi nam prijazni gospod ponudi, da lahko kaj prinese, ker gre za trenutek ven. Damijan mu ostro odvrne da ne potrebujemo nič. Dubravko skomigne z rameni in Damijan odvrne: »Crazy dirigent.« Ja, naš Damijan nas res zna zbuditi:). Sledi preoblačenje v učilnici, ki je polna igrač. Ker velja, da fantje dozorimo kasneje kot punce, se seveda moška polovica zbora družno zakadi v igrače. Eni se igramo z avtomobilčki, spet drugi sestavljajo vlak... Na koncu sem že tako utrujen, da si ne znam natakniti manšetnih gumbov. In sledi koncert za življenje in smrt. Ob sedmih zvečer, to je ob štirih zjutraj po našem bioritmu. Vse mišice imam zategnjene in srce mi boleče kljuva v prsih. Komaj lovim sapo. Intonacija je začudoma kristalno čista in gledalci navdušeni. Po koncu koncerta vidimo pred seboj samo še posteljo. Pot z avtobusom do hostla preživim v blodnem napol budnem stanju. Ob prihodu v sobo sem eden redkih, ki še zmore naporno pot na stranišče in nazaj. Nekateri se komaj utegnejo sezuti in že spijo. To je moj prvi dan v Kanadi. Hvaležen sem zanj, ampak ne morem zdržati. Kako je to mogoče, da je istočasno različen čas? Ne vem. Zaprem oči. Pred sabo vidim čudovito panoramo nebotičnikov neba, čutim svežino kanadskega zraka. Škripanje postelj, ki je zjutraj delovalo rahlo moteče me sedaj prijetno uspava v sladak sen.

Spim do sedmih, neverjeten napredek, skoraj za dve uri. Po zajtrku si sposodimo kolesa in se odpravimo po Stanley parku. Malce zaostanem in se odpravim na plažo. Usedem se na tla in opazujem morje pred seboj. Naenkrat dojamem. Z vsemi čuti na polno čutim svoj obstoj tukaj in zdaj, v Kanadi. Neverjeten občutek. Komaj se predramim iz zanosa in pohitim za ostalimi. Pot okoli parka ni zahtevna je pa zelo slikovita, zato se ustavljamo na vsakem koraku, se slikamo, občudujemo okolico. Na koncu celo malo pomočimo noge v vodo in... vidimo rakuna. Prav tak je kot v risanki. Na poti nazaj se ustavimo v bližnjem McDonaldsu in si privoščimo kosilo. Kanada_144Popoldne nas pa že čaka drugi nastop. Tokrat v Holly Rosary Cathedral. Prav. Prvič pojemo v novih majčkah. Vaje minejo v sproščenem vzdušju, prav tako maša. Neverjetno koliko ljudi je prisotnih. Celo pridiga je glasbeno obarvana. Po maši sledi koncert. Tokrat gre bistveno bolje kot včeraj. Na koncu sledijo stoječe ovacije in solze sreče v očeh. Že za ta trenutek se je splačalo garati vse leto. Po koncertu sledi pevska vaja. Na njej natančno ugotovimo, da je bil prejšnjič Water Night točen ko suza, najbrž zato, ker sta bila od 2. basov na vaji samo Bine in Blaž. Problemi so samo še s solistko za Bog daj dobro večer. Soprani odpovejo, zato se Damijan obupan obrne na Moniko. Ko mu odvrne, da bi od treme padla skupaj sredi odra, ji razloži, da je ravno to bistvo improvizacije -  spontanost.  Seveda pa je treba dati tekmovalni program čimvečkrat na oder in to v javnosti. Na predlog delegacije baritonov in drugih tenorjev po vaji ostane še nekaj časa Marko sam z Damijanom, da mu odpoje solo. Čeprav mu je nerodno in smo vsi obljubili, da ne bomo poslušali, stojimo pri vratih in napenjamo ušesa. Odpoje. Dobro. Odlično. Mislim, da je dobil solo. Nisem se zmotil, Marko postane naš novi solist. Sledi odhod k oboževalcem pred cerkev. Med njimi je nekaj Slovencev in celo nek Čeh. Seveda se s slednjim takoj spoprijateljiva in se naslajava nad slovanskim bratstvom. Ko se vrnemo v hostel nisem več tako nepremičen kot včeraj in grem lahko na večerjo. Po večerji se še ustavim na internetu, da si pogledam Kućo poso Ekrema Jevrića Gospode -  nove zvijezde Kanade i Amerike. Pesem je res čudovita, ne razumem pa, zakaj zraven mene Marja zavija z očmi in se mi nasmiha... Ko se vrnem v sobo sem ves prerojen, ustnice se mi pa kar same premikajo ponavljajoč : kuća poso poso kuća... Te besede me zazibajo v krepčilen spanec.

Zjutraj se zbudim okrog sedmih in grem jest. Po zajtrku se odpravimo k maši v cerkev, v kateri smo včeraj peli. Zanimiva maša, duhovnik je velik retorik, tak tipičen Američan. Za obhajilo pokleknemo v vrsti pred oltar, zanimiva izkušnja. Po maši srečam Čeha, ki je bil včeraj na koncertu, predstavi mi še svojo ženo in prijatelja slavista. Takoj vržemo debato o glagolih premikanja v ruščini, se skupaj slikamo in si pravimo razne dogodivščine. Čez nekaj časa oni odidejo na ladjo proti Aljaski, mi pa po mestu. Vstopimo še v anglikansko cerkev, v molitveniku prebiram molitvene obrazce. Enaki so kot pri nas, samo pri poroki je izpuščen stavek: kar je Bog združil, naj človek ne loči. Zakaj že? Večina nadaljuje proti hostlu, ostanemo samo še Mojca, Lovro in jaz. Sprehajamo se po trgovinah, Lovro si kupi kapo, kar glede na temperaturo ozračja ni nenavadno. Po sprehodu in kosilu na istem mestu kot včeraj se odpravimo v hostel, kjer si malo odpočijem. Sledi odhod k Slovencem na rob Vancouvra. Pot je zanimiva, najprej z vlakom potem še z avtobusom. Opazujem okolico in jo srkam vase. Pred slovenskim domom se zbira vedno več luksuznih avtomobilov, občudujemo jih. Vstopimo v dvorano, kjer je že vse pripravljeno za... večerjo. K meni pride Marja, češ da mi je zrihtala nekaj rojakov. Tu je –Danica s Padeža. Ne morem verjeti, prijateljica mojega očeta iz otroštva, o kateri sem poslušal še kot otrok... mit postaja resničnost. Zahvalim se Marji, da me je seznanila z Kanada_198njo in že se začenja koncert. Totalna žurka, vsi pojejo, na koncu pa seveda sledi večerja. Tenstan krompir s svinjsko in govejo pečenko in zraven kozarec odličnega kanadskega piva. Smo več kot zadovoljni. Sledijo povračilni ukrepi tamkajšnjih Slovencev v obliki prepevanja vseh mogočih ljudskih pesmi. Marko pograbi harmoniko in začne se vsesplošno rajanje. Plesu se pridruži še metla, ki jo kmalu zlomimo, ampak nič ne de. Plešemo in se zabavamo. Ja, Megaron je naredil žurko na koncu sveta, kot je še ni bilo. Ne vem, komu rajanje več pomeni, ali nam ali tamkajšnjim Slovencem, vem pa da je to nepozabna izkušnja. Slovenci nas odpeljejo domov, nekatere odpeljejo še na kratek ogled sončnega zahoda in razkošnih vil. V hostlu se zberemo v  drugem nadstropju, vsi v krogu. Damijan me seznani z nezaslišanim dejstvom, da obstaja še en Kiki... Le kaka odgovornost, če bo hotel doseči mojo slavo ha ha ha. Še enkrat si ogledam Kućo poso. Ko se moje ustnice začnejo premikati, Monika zraven mene ponori, saj začne prepevati še ona ... in že se oglasi iz drugega konca: Pas do pasaaa, beton do betonaaa. Znak dobre glasbe je tudi nalezljivost, ni kaj. Damijan, že razmišljaš o zborovski priredbi? Večer mine v prijetnem kramljanju. Skupaj smo, to mi veliko pomeni. Ti trenutki nas povezujejo v eno samo dušo – v veliko Megaronsko dušo. Ob enajstih pridem v sobo. Trikrat se moram vrniti na stranišče. Prvič sem si pozabil umiti zobe, drugič sem se pozabil stuširat... Danes je prvi dan, da nisem nepremičen. Končno sem se navadil na tukajšnji čas. Jutri pa v Powell River. Le kako bo tam?

Danes godujeta apostola Slovanov. Po zajtrku, ki mine v napetem vzdušju nogometne tekme se odpravimo na avtobus. Ima usnjene sedeže, zanimivo. Žal ves čas nekaj piska, po Damijanovem prepričanju je to vaja za Slovenske melodije. Opazujem pokrajino okoli sebe. Čudovita je, smrekovi gozdovi, temen kamen, na levi strani morje, na desni gore... In že smo tu. Prvi trajekt. Kaj tako slikovitega je težko videti. Vozimo se pod zasneženimi gorami, med členjenimi otočki... Uživam v pogovoru s svojimi sopevci, opazujem pokrajino... Čez dobro uro nadaljujemo vožnjo z avtobusom po polotoku. Ves čas nas spremljajo smrekovi gozdovi, jezera, morje... skratka sanjska pokrajina. Pred drugim trajektom končno posije sonce in med čakanjem se pridružim Mateji in Petri na prijetno topli travi. Med grizljanjem piškotov se nam pridruži še šofer in prizna, da je potomec Poljakov. Neverjetno, kako se Slovani povsod najdemo. Z nami na trajekt čakajo tudi naši bodoči poslušalci. Zanimivo, ljudje potujejo po sto kilometrov in več, da bi lahko slišali tekmovanje. To mora biti kar resna stvar. Na trajektu si privoščim sendvič in grem za trenutek na zunanjo palubo. Topleje je, vendar si ne morem kaj, da ne bi imel čudnega občutka. Sredi poletja na morju sredi dneva ob jasnem vremenu me zebe. Je kaj narobe z mano, z globalnim segrevanjem ... Nenavaden prizor. Električna napeljava napeljana kar nad morjem iz enega otočka na drugi. Pristanemo in se odpeljemo še zadnjih 27Kanada_260 kilometrov do našega cilja. 16:36 prispemo. Posamezne hiške ob širokih cestah kakih petdeset metrov nad oceanom. Smo pred veliko hokejsko dvorano sredi smrek (kako nenavadno za tukajšnjo pokrajino). Pred avtobus se zgrne gruča gostiteljev s transparenti, na katerih so naša imena. S Simonom greva k prijazni teti in stricu, ki imata tri že odrasle otroke, živita pa v hišici pri jezeru Cranbery, torej pri brusničnem jezeru. Ne vem, če sem že kdaj videl brusnice v naravi, ampak baje jih tukaj raste kar veliko. Prvič v življenju vidim tudi grm ameriških borovnic, visok je kake dva metra, kot malo drevo. Doma imajo race in dve mački. Posrečena sta. Po večerji iz žara naju oče odpelje po okolici: v star del mesta s papirnico, v Wilde Wood, kjer je rojena njegova žena in kar tako malo na ogled, kje živijo vsi mogoči sorodniki in znanci. Na koncu se ustavimo še pri Powell Lake, opazujemo palvajoče hiške in gledamo po toku Powell river, po kateri je kraj dobil ime. Reka je dolga samo 200 metrov, po katerih se spušča v ocean. Zvečer še prijetno pokramljamo in gremo spat. Čutim, da se je začel eden najlepših tednov v mojem življenju. Nestrpen sem, komaj čakam, da se tekmovanje začne.