Švedska 2016 / Dnevnik

četrtek, 22.9.2016

Prva noč na avtobusu s kratkimi postanki ni bila naporna, ker sem vedela, da se peljemo naproti nepozabnim doživetjem. Dopoldne smo prispeli v Leipzig - prvi daljši postanek na poti. Nihče ni pomislil, da bi bilo potrebno že prej razmisliti o tem, kaj bomo počeli v Leipzigu, zato je na licu mesta vloga vodiča doletela Miha Osredkarja, ker namreč študira geografijo in pa Matija Novaka, ki je v Leipzigu že bil. Izvedeli smo nekaj o nogometu, navijačih ter sponzorjih in pa tudi glavno znamenitost mesta, da je tukaj umrl skladatelj Johann Sebastian Bach. Ker je vodičema kar hitro zmanjkalo besed, smo se kmalu razpršili. Dopoldne je minilo v znamenju nakupovanja, prehranjevanja, ogledovanja in naključnim srečevanjem članov Megarona med tem. Kljub temu, da sem bila utrujena, sem uživala v še zadnjem dnevu, ki je bil zares poletno obarvan.

Nemško mesto, ki nosi ime po lipi, preseneča v mnogih pogledih. Gostinsko osebje je neverjetno prijazno, v vodnjaku sredi trga smo srečali golega moškega, sinagoga je tako skrita, da se je ne opazi, tudi ko jo gledaš. Zelo pozitivno me je presentil tudi izredno lep živalski vrt. Popoldne smo se naselili v prijeten hostel. Nekateri so obstali kar tam, ostali pa smo se kljub utrujenosti še enkrat podali v mesto.

Zvečer smo imeli prvo pevsko vajo. Končno petje. Bilo je prijetno. Vadili smo posamezne dele skladb in se navduševali nad čudovitimi glasovi in pridnostjo novih pevcev in pevk, ki so se doma pridno naučili večinoma kar celoten program. Vaja je bila kratka, ampak glasove je potrebno ohraniti do konca turneje.

Po vaji so si nekateri privoščili še večerjo, večina pa nas je popadala v težko pričakovane postelje.

Manca


petek, 23.9.2016

Nekaj najlepšega je spati. Občutek, ko izprazniš um, se pred skrbmi skriješ v topel objem odej in pustiš, da se za nekaj ur s tvojim razumom igra nezavedno, ki realnost prepleta z barvitimi nitmi domišljije. Lahko si predstavljate, kako mi je bilo, ko me je budilka priklicala nazaj med žive že ob 5.30 – popolnoma nečloveški uri.

23.9. je bil prava definicija potovanja. Pot, ki te pripelje iz kaja A, v našem primeru Leizpiga v Nemčiji, v kraj B, ki je Malmo na Švedskem, je še daljša, kot si zamišljate. Še tako trdoživemu popotniku celodnevno sedenje na ozkem sedežu, ki je iz ure v uro bolj neudoben, vzame vse veselje do poti. Zato je razumljivo, da smo vsi kot eden dihali za postanke, ki smo jih zato naredili še zanimivejše in nasploh prijetne. Vrtinec spominov me ponese na najboljšo ustavitev. Stali smo na pomolu in potrpežljivo čakali trajekt, ki bo naš prevoznik naslednjih 6 ur. Prazen pomol je kmalu postal prizorišče dvoboja. Bilo je krvavo, napetost pa je z vsakim vdihom narasla. Množica gledalcev je zavzeto navijala in stiskala pesti za svojega izbranca. A na koncu je odločala le sreča. Ja, dvoboj z balinčki je resna zadeva!

Nekaj posebnega je v pogledu na morje, sončni zahod sredi brezkončnih voda pa je naravnost očarljiv. Predstavljajte si, da stojite na najvišji palubi trajekta, vaše oči pa sledijo sončnemu vozu, ki potuje za obzorje. Za njim pa ostajajo tisočeri odtenki barv, ki nebo spreminjajo v pojem nepozabnega.

To morate doživeti!

Katarina


sobota, 24.9.2016

Sonce nas je prebudilo v naše prelestno prvo švedsko jutro, meglice so prekrivale velik travnik pod našim oknom in šumenje vode iz lično urejene mlakuže je ustvarjalo prijeten prvi vtis o Malmu. Seveda bi bila ogromna škoda, da bi vso to popolnost pokvaril preskromen zajtrk in očitno so se tega naši gostitelji še predobro zavedali. Še tako izbirčnega gurmana bi namreč v jedilnici, iz katere je dišalo po sveže pečenih štručkah, težko našli ravnodušnega. Obilnemu zajtrku je sledil težko pričakovani turnir med basi in tenorji. Na poti do Zlatan courta smo bili deležni ekskluzivne predstavitve ekip, padale so stave in vzdušje se je hitro razgrelo. Ko je vse skupaj postalo prenapeto za mirne ženske dušice, so se le-te umaknile na sončne ulice Malma, kjer so se s težavo upirale vabljivim izložbam trgovinic, ki s svojim preprostim skandinavskim stilom zagotovo marsikoga prevzamejo. Po zmagovalni vrnitvi naših basov v spremstvu poraženih tenorjev smo končno čas namenili tudi našemu izvirnemu poslanstvu-petju. Popoldne je tako minilo v znamenju glasbe. Koncert v cerkvi St Andreas Kyrke je bil za vse, posebej pa za nas, bruce, zanimiva izkušnja. Zaradi izostanka aplavzov po vsaki pesmi, kot smo jih vajeni od doma, smo sprva pomislili, da s svojim petjem nismo uspeli zadovoljiti pričakovanj našega tridesetčlanskega občinstva, a nas je na koncu bučen aplavz prepričal v nasprotno. Tudi naš Mitten, ki je nam je predstavljal poseben izziv, saj smo ga pred koncertom v celoti zvadili natanko nikoli, se je dobro obnašal. Z uspešnim koncertom smo si tako zaslužili še nekaj uric, ki smo jih najbolj zagnani novinci brez odlašanja izkoristili za raziskovanje novega dela mesta. Pogled na Dansko, nekaj tesel, porcshejev in ferrarijev ter s soncem obsijan sprehod ob morju so le kanček od epskih stvari, ki jih ne moreš z osnovni ljudje (za razlago spremljaj objave na fb strani KZ Megaron).

Natanko ob 20. uri smo se odpravili nazaj proti hotelu, kar pa za nas nikakor še ne pomeni konec delavnika. Nekateri so zavili proti bazenu, drugi proti savni, tretji na nekaj partij taroka, najbolj zagnani pa so z notami v rokah preučevali možne izboljšave, kar se je večinoma prevesilo v debate o zanimivejših temah. Kljub navidezni neutrudljivosti nas je enega za drugim kmalu začel premagovati spanec in polni upov, da bo jutrišnji zajtrk prav tako dober, kot današnji, smo utonili v mehkobo naših sanj.
 
Klara alt


nedelja, 25.9.2016
 
Bila je nedelja in odpravili smo se sevdrno od Malmöja. Po eno urni vožnji smo prispeli na trajekt po imenu Hamlet, ki nas je popeljal čez morje na dansko, natančneje v mestece Helsingor, kjer smo si ogledali Hamletov grad, naleteli na sejem starodobnikov in uživali v soncu. Popoldne smo se vrnili na Švedsko v mesto Helsingborg, kjer smo imeli vajo, nato pa ob šestih zvečer še koncert. Kljub temu, da smo za štetje poslušalcev potrebovali le obe roki enega človeka, je koncert lepo uspel :) zvečer smo se vrnili v Malmö v hotel, kjer smo izkoristili savno in bazen, se družili in naposled zaspali.


ponedeljek, 26.9.2016

Na naš zadnji dan v Malmu smo, po seveda obilnem zajtrku, obiskali tamkajšnjo akademijo za glasbo. Študentom sakralne glasbe smo predstavili slovensko sakralno glasbo, vse od znamenitega Gallusa pa do mladega Andreja Makorja. Delegacija fantov pa je uprizorila moško petje na pogrebih in s tem navdušila naše poslušalce. Po tej predstavitvi smo imeli pevci prostih še nekaj kratkih ur v centru Malma, naš velecenjeni dirigent in skladatelj Damijan Močnik pa je imel za študente še predstavitev svojih skladb.

Po tem smo se odpravili na popoldanski izlet v Lund, kjer smo se najprej najedli potem pa si ogledali nekatere lepe predele Lunda. Veličastno romansko katedralo, knjžnico oblečeno v bršljan, botanični vrt ... V poznih popoldanskih urah smo se odpravili nazaj do hotela. Fantje so se ponovno pomerili v nogometu (spet so z zmago slavili basi), dekleta pa smo pohajkovala po hotelu. Na žalost nismo mogli še zadnjič uživati v savni in bazenu, saj sta bila zaprta zaradi enodnevne prenove. A smo si kmalu našli novo dejavnost. V skupnem prostoru se je razvil pravi turnir v igranju taroka, ročnega nogometa in učenja igre čarodej.

Neža, sopran 2


torek, 27.9.2016
 
Zadnje jutro v Malmöju smo vsekakor izkoristili z odličnim zajtrkom (če so ga opevali vsi prejšnji dnevniki, mu pripada čast tudi v tem, še posebej, ker dnevnik pišem z zamikom in se zavedam jutranjih obrokov v dneh, ki so sledili). Po zajtrku smo se s številnimi pričakovanji odpravili proti avtobusu, saj je sledila vožnja do švedske prestolnice, s tem pa tudi do mesta, v katerem so nas čakali najpomembnejši koncerti te turneje. Pot je bila sicer dolga nekaj več kot 600 km, a je prav hitro minila, saj smo si ogledali več filmov, med drugimi tudi Viteza teme s podnapisi za gluhoneme; vsekakor gre na tem mestu poudariti, da se film žal kljub prigovarjanju drugega basa (naziv prvega mu pač ne pripada), ki je sedel poleg mene, ni iztekel do konca.
 
Na poti smo se ustavili tudi v Norrköpingu, kjer smo imeli nekaj prostega časa za raziskovanje mesta. Nenavadni opravi navkljub (škornji, trenirka, zgoraj pa pulover in športni suknjič) sem se sprehodil čez tamkajšnje ulice in preživel popoldne, ne da bi me kdor koli fotografiral (kar se je že zgodilo nekomu na eni izmed prejšnjih turnej). Pred ponovnim odhodom nam je sopevec ponujal bonbone, pa sem očitno samo jaz nespametno ravnal, vzel enega in spoznal edinstven okus švedskih bonbonov.
 
Po prihodu v Stockholm v poznih popoldanskih urah smo se razdelili po sobah, nato pa smo izkoristili prost večer in se odpravili na nočni ogled mesta; v mojih očeh je stari del mesta najbolj zaživel ravno takrat.
 
Nik


sreda, 28.9.2016

Dnevnik prevca Mateja Pevca
 
8:30, Hostel Generator, Stockholm. Tokratni zajtrk bo res samo zajtrk in ne tudi kosilo in večerja, ugotovimo, ko prvič odpremo svoje skromne jutranje paketke v skupnem prostoru naše nove začasne rezidence v Stockholmu. Prijazna altistka se odloči, da bosta pomarančni sok in hruška pravzaprav zadostila njenim energijskim potrebam, zato pokloni svoj sendvič basu iz sosednje mize, ki je bil po le enem majhnem sendviču komaj začel zaznavati lakoto. Hvala Ana.

13:05, cerkev Engelbrektskyrkan, Stockholm. Nekateri starejši predstavniki napredne švedske družbe so svoj metabolizem razvili do stopnje, pri kateri jim za preživetje zadostuje zgolj duhovna hrana. Ti v času kosila namesto v jedilnico ali restavracijo zavijejo v bližnjo cerkev, kjer vsak dan ob času kosila nastopa kak glasbenik. Ko v eni uri intenzivnega sproščanja zvočne duhovnosti s strani pevcev Megarona osupli dedek iz 9. klopi ni niti enkrat utegnil zapreti svojih ust, sploh pa ko se je pri Kristusovem rojstvu v Christus est natus končno zasvetil tudi obraz našega Damijana, smo videli, da smo bili svoji duhovno-gostinski nalogi prav dobro kos.
 
15:00, Skansen, ograda s tjulnji. Tjulnje opazujemo že deset minut. Še vedno vsi zelo sproščeno plavajo po bazenu in prav nič se ne zdi, da bi se v kratkem na svet priplazil kak tjulnji mladiček. Naprej se odpravimo rahlo razočarani (tjulnji ki rojevajo so le velika znamenitost Stockholmskega muzeja na prostem), kmalu pa se spet zamotimo z opazovanjem poskočnih merjascev in klepetavih prebivalk starih švedskih kmetij, ki so jih Stockholmčani z vseh koncev države pripeljali v središče prestolnice, da bi si jih lahko ogledovali vsak dan.
 
16:15, Skansen, kavarnica v starem švedskem mestecu. Miza v kotu se šibi pod kupom vabljivih tortic in drugih vrst peciv. Skupinica Megaronovih pevcev se odloči, da bi kratek venček slovenskih ljudskih pesmi utegnil omehčati srce polnolične natakarice in tako povzročiti, da bi se kakšna tortica pojavila tudi na mizi, za katero so sedeli. Ko se tudi po zlomljeni drumlci in tistih stezicah, ki ne vemo čej so, tortice še vedno trdno držijo svoje mize v kotu, jih Laura in Ambrož poskusita privabiti še z pestjo švedskih kron. Bile so zelo okusne.
 
18:30, Muzej vikinške ladje Vasa. Sredi ogromne dvorane je ogromna veličastna ladja iz 17. stoletja, ki bi morala dolga leta pluti po Baltiku in prinašati slavo švedskim kraljem, pa se je v prve pol ure plovbe potopila sredi Stockholmskega zaliva in bo zdaj dolga leta prinašala dobiček švedskim lastnikom muzeja. Razlog, da se je potopila, pa je, da so v dno ladje naložili premalo kamenja in ni bila dovolj stabilna. Iz obiska muzeja smo se naučili, da je v ladjo treba vedno naložiti dovolj kamenja.
 
22:30, samotno jezero, 10km od centra Stockholma. Sončev veter, sestavljen iz nabitih subatomskih delcev, ki so v močnih izbruhih ušli sončevi gravitaciji, je proti zemlji potoval približno tri dni, ob stiku z zemljino atmosfero pa se je ob robovih zemljinega magnetnega polja (torej tudi nad samotnim jezerom ob Stockholmu) zasvetil v zeleni barvi. Pevci in pevke KZ Megaron smo dogodek opazovali z roba jezera in ga proslavili z mnogimi vzkliki navdušenja ter kliki fotoaparatov, nato pa smo se odpeljali nazaj v hostel, kjer smo ob polnoči začeli proslavljati še en radostni dogodek. Točno 24 let od tistega trenutka se je namreč začel 29.9.1992, datum, ki nas razveseljuje s svojo simetrično obliko, pa tudi nasploh so se na ta dan dogajale kar ugodne stvari.


četrtek, 29.9.2016

Najdaljši dan turneje. Četrtek, ki se je začel že ob polnoči z rojstnim dnevom našega Mateja Prevca. Melodije slavja, zaradi katerih naše postelje kljub napovedanim koncertom naslednjega dne niso bile prav nič mamljive, so odmevale še dolgo v noč.
Po jutranjem zajtrku škatle "presenečenja" smo odšli na vajo na glasbeno gimnazijo Kungsholmes, kjer smo opoldne zapeli tudi na koncertu. Dijaki so nas na oder pospremili z bučnim aplavzom in se najbolj navdušili nad našo ukazano polko ter nad ponovnim solo nastopom naših fantov, ki je jasno ločil novince od starešin.

Čas za kosilo se je kmalu prevesil v naslednje vaje v Engelbrektskyrkan, kjer smo kasneje ob vaji gimnazijskega zbora kar obsedeli in se čudili lepoti njihovega petja. Kljub temu da nismo izmenjali veliko besed, smo spregovorili z glasbo, jezikom, ki ga vsi razumemo. No, mi smo se trudili še s švedščino, ki nam je lomila jezike, a ostale pevce cerkve očitno tako prepričala, da so peli kar z nami.

Prodane prve zgoščenke, koncert s stoječimi ovacijami, dan brez dežja, Sonce, ki zahaja, prelep Stockholm. Recept za dan, ki se mora končati s slavjem.
Krst je eden takšnih dogodkov slavja, pri katerem je posameznik sprejet v občestvo. V beli obleki in z virtualnimi svečkami smo novinci pristopili k mizi, obiskal pa nas je tudi prav poseben gost, o katerem še pesem za promet ne sme spregovoriti. Po krstu smo nadaljevali z druženjem in zabavo. Čestitke so dobesedno letele, naš Damijan pa je novokrščenkam delil celo rože. S petjem smo nadaljevali do jutranjih ur in vzbudili zanimanje večine gostov našega hostla, ki so dokumentirali celoten večer in želeli klepetati.

29. 9. Dan, ki ni presežek samo zaradi svoje dolžine in pomanjkanja spanca, temveč zaradi podpore in spodbudnih besed starejših pevcev, ki so nas kot svoje sprejeli medse.

Magdalena, alt 1


nedelja, 2.10.2016

V nedeljo smo se zadnjič zbudili na Švedskem. Zunaj je že sijalo sonce in obetal se nam je še en čudovit dan. Preden smo sedli k zajtrku smo hiteli s pakiranjem, da smo prtljago še pravočasno lahko znosili na avtobus. Okoli devete ure smo se zbrali pred hostlom in se skupaj namenili proti Storkyrkan, kjer nas je čakal še zadnji nastop – petje pri bogoslužju. Ulice Stockholma so bile to nedeljsko jutro bolj prazne kot ponavadi in k cerkvi smo prišli prezgodaj, zato smo imeli še nekaj časa, ki smo ga porabili za martinčkanje na soncu. Sledilo je upevanje in kratka vaja. Kljub zgodnji uri smo se potrudili in dali vse od sebe. Bogoslužje je vodila ženska, kar je bilo za nas nenavadno, vendar pa je to na Švedskem, kjer je večina protestantske vere, nekaj povsem običajnega. Presenetilo nas je tudi to, da se med mašo veliko poje. Čeprav nismo razumeli kaj pojemo, smo med bogoslužjem prima vista peli tudi mašne speve. S petjem smo še zadnjič navdušili in tako na lep način končali uradni del turneje. Po maši smo imeli še nekja časa za nakup spominkov in hrane za na pot. Okoli 13h smo Stockholmu pomahali v slovo in se odpravili domov. Že po dobri uri vožnje smo se ustavili na letališču Skavsta, kjer smo se poslovili od našega dirigenta Damijana in nekaterih članov zbora, ki so domov odšli z letalom. Po devetih urah vožnje s postanki smo prispeli v Trelleborg, od koder smo presunjeni od filma Gone girl odpluli proti Nemčiji.
 
Luka Skledar, tenor


ponedeljek, 3.10.2016
 
Tretji oktober šestnajstega leta tretjega tisočletja po Kristusu se je za Komorni zbor Megaron začel na neudobnih tleh v za spanje prepovedanih prostorih trajekta "Robin Hood". Polnočno vkrcavanje na angleškega junaškega tatu je spremljalo neprestano puščanje oblakov in občasno grmenje. V naših srcih se je pojavil dvom, da bomo sploh uspeli prepluti "nevarno" baltsko lužo. Vendar se je po izplutju iz švedskega Trelleborga izkazalo, da je ladja dorasla razmeram, zato smo se izmučeni pevci razpršili po notranjih suhih in ne preveč toplih prostorih. Medtem ko je tretjina zbora že kmalu sanjala pod stopnicami, kar me je osebno precej spominjalo na Harry Potterja in njegovo shrambo pod stopnicami, se je dobršen preostanek posedel za mize jedilnice, kjer so viseli plakati z napisi "NO SLEEPING". Kljub visoki ravni znanja angleščine, ki nam ga je dala bivša škofijska klasična gimnazija, so bila tla kmalu zasedena z občasno smrčečimi basi, kjer sta kraljevala Zadravec in Rodič, ter nekaj sopranistkami in tenorji, medtem ko so se altistke vsaj v jedilnici še nekaj časa držale. Bravo altistke. Budni so še vse do tretje ure tarokirali, sam sem le zvesto opazoval, saj me je zelo nagovorilo mesto zborovskega dnevnikarja za tretji oktober. Namreč, da bi ostal celo noč buden, sem v "duty free" trgovini na trajektu nakupil plato pijače SPRITE in do pol sedmih zjutraj popil štiri pločevinke čistega sladkorja ter pojedel dve večji švedski čokoladi. Naredil sem še nekaj obhodov po zunanjih terasah plavajoče garaže in nekajkrat obiskal stranišče. Po svoji nočni izkušnji lahko razglasim Luka Skledarja za zmagovalca v najbolj smešni pozi spanja, saj je tenor zaspal sede, kot da bi bil gost nekega studia s prekrižanimi nogami in odprtimi usti. Slike zaradi zasebnosti ne bodo objavljene. Torej, sčasoma je nehalo deževati, pihati, grmeti, oblaki so se razpršili in uzrl sem zvezdno nebo, ki so ga preostali že tako ali tako sanjali, in uzrl sem Rostock, odrešitev. Po zvočnikih so oznanili prihod in naš avtobus se je hitro napolnil z zaspanimi izrazi po sedežih. Sledila je triurna vožnja do Berlina, na kateri smo vsi večinoma spali razen voznika, upam.
 
Kaj bi zaspan človek delal na sicer prelepo sončen dan devet ur v Berlinu? Po okoli 36 budnih urah me je osebno nekoliko, oprostite izrazu, zafrkavalo ravnotežje in ne, ni bil kriv alkohol. In ko me je Jakob Pance, bas, videl nestabilnega, je v svoji skrbnosti preložil svoje breme 24 praznih pločevink piva, ki smo jih nosili v trgovino na reciklažo, da bi mi kot kobilica jadrnici pomagalo pri ohranjanju stabilnosti. Avtobus je moral po dolgi vožnji mirovati in mi smo morali po neprespanih nočeh in dnevih iskati odprte trgovine, tretji oktober je namreč nemški dan enotnosti in trgovine, ki bi nam izmenjale pločevinke za denar, so bile večinoma zaprte. Ta dan smo vsi prehodili 10 plus kilometrov. Kaj smo delali devet ur v Berlinu? Hodili, hodili, reciklirali, jedli hitro hrano, pili kavo v Starbucksu, tam stagnirali več ur, si ogledovali razstave, muzeje ... Berlin je pač lepo a za en dan preveliko mesto.
 
Po sedmi uri zvečer se je začela zadnja etapa vračanja, dvanajsturna vožnja domov. Ob sprva prijetnih občutkih ob sedenju in kasneje ob razbolelih in omrtvičenih delih telesa zaradi večurnega sedenja se je prav vsak od nas na svoj način soočil s podoživljanjem prijetne a za avtobus kar oddaljene turneje po švedskih ravnicah in mestih. Bilo je vsekakor nepozabno, veselje občinstva, veselje pevcev po uspešno zapetem Talismanu, skok dvajsetih mož v 4 krat 3 metre velik bazen, prepevanje v savni, Močnikova zgodba o lososu in omaki, krst novih članov zbora, večerna druženja ... Ljudje in turneje v Megaronu so zelo prijetne in posebne ;).
 
Naj zaključim dnevnik tako, kot se spodobi:
Višina ob prihodu v Ljubljano - 186 centimetrov
Teža ob prihodu v Ljubljano - 78 kg
 
Počutje ob prihodu v Ljubljano od 1 do 10 - 11